p. dr. Slavko Kranjec

Pastoralno-teološka utemeljitev obhajanja nedelje in nedeljske maše

OSREDNJE PREDAVANJE NA PASTORALNIH TEČAJIH 2009

1 Nedelja je »Gospodov dan« 1.1 Posvečevanje nedelje zaradi pričevanja o svoji identiteti 1.2 Posvečevanje nedelje zaradi nedelje kot Božjega daru človeku 1.3 Evharistija je srce nedelje in šola življenja 2 Nedelja je dan evharistije in dan Cerkve 2.1 Kako vnovič odkriti smisel nedeljskega bogoslužja? 2.2 Nedeljsko bogoslužje je bogoslužje »celotne« Cerkve 3 Gospodov dan je praznični dan in »dan vere« 4 Nedelja – »čas setve in čas žetve za nebesa« 4.1 Nedelja – dan krščevanja 4.2 Nedelja – dan ozdravljanja 4.3 Nedelja – dan veselja in druženja 4.4 Nedelja – dan blaženega upanja in dan upanja na dokončno blaženost Sklep

O nedelji lahko govorimo iz različnih zornih kotov: naprimer o krizi nedelje zaradi krize čuta za vrednote in splošne otopelosti v življenju, o nedelji kot dnevu dopusta, počitka in turizma, o nedelji kot »nedeljski dolžnosti«, o družbeni naravi nedelje kot prazniku za človeka itd. Za nas kristjane pa ostaja osrednji, temeljni in najpomembnejši vidik teološko-liturgični in s tem ekleziološki vidik nedelje. Skratka, pravo razumevanje nedelje je treba iskati iz njenega smisla in pomena in ne iz cerkvenopravnih predpisov. Nedelja je predvsem praznični dan, praznik za Boga in človeka. To je dan, ko naj veren človek da Bogu, kar je Božjega, in ne misli v prvi vrsti nase. Šest dni se je trudil za to in mislil na to, kar je njegovega, sedmi dan naj da Bogu, kar je Božjega. Tako je Bog zapovedal že v Stari zavezi: »Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela! Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga.« (2 Mz 20,8-10) Glavni pomen Gospodovega dne pa nam razodeva konstitucija o bogoslužju, ki pravi: »Gospodov dan je dan Kristusovega vstajenja. Na ta dan se morajo verniki zbrati, da se ob poslušanju Božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa, /…/ je prvi in glavni praznični dan, /…/ temelj in jedro celotnega cerkvenega leta.« (B 106) Nedelja je z vidika stvarjenja prvi dan novega stvarstva, rojstni dan novega sveta, dan Vstalega Kristusa in dan, ko se je Bog zopet sklonil nad »zgnetenim blatom« - človeštvom, da bi mu »vdahnil« življenje. Cerkev je skozi stoletja dala nedelji živo podobo bogoslužnega dne: to je dan evharistije in molitve, dan občestva in družine, dan počitka in praznika, dan svobode od vsakdanjih skrbi in dan, ko se naj posebej posvetimo delom usmiljenja in verskega izobraževanja. Ker pa nedelja danes zgublja svoj prvotni krščanski pomen in se človek, sicer praznično oblečen, a nezmožen praznovanja, zapira v tako ozek horizont, da ne zmore videti več neba, je prav, da vsebino nedelje na novo osvetlimo iz teološkega in liturgično ekleziološkega vidika.

1 Nedelja je »Gospodov dan«

Psevdo-Evzebij Aleksandrijski je v petem stoletju v eni od svojih homilij zapisal, da je »Gospodov dan, gospod (gospodar) dni«. Res je, da so vsi dnevi Gospodovi, vendar pa si je Bog še posebej izbral vsak sedmi dan za svoj dan, ga blagoslovil in posvetil ter z desetimi zapovedmi uzakonil, naj ga posvečujemo. Toda prvi kristjani so opustili soboto kot Gospodov dan in jo nadomestili s prvim dnem po soboti, prvim dnem tedna. To so storili zaradi kristološkega razumevanja Gospodovega dne, saj pravi sv. Gregor Veliki, da je »resnična sobota za nas oseba našega Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa«. K tej odločitvi je gotovo vplival tudi apostol Janez, ki v svojih preroških zamaknjenjih imenuje nedeljo kot Dies Domini. (prim. Raz 1,10-11) Sam izraz Gospodov dan je zelo bogat, saj vsebuje misel, da je Kristusovo poveličano vstajenje začetek novega stvarstva in poroštvo za poveličanje vsega človeštva in z njim vsega stvarstva. Tako torej »nedelja kot prvi dan ni le prevod sobote, ampak je njena teološka razlaga. Sobota je sedmi dan, sklep in vrhunec ustvarjenja, medtem ko je nedelja začetek. /…/ Sedemdnevni teden predstavlja zgodovino sveta, osmi dan pa odpira kozmos odrešenju. Z drugimi besedami, nedelja sporoča, da je odrešenjski red navzoč že v stvarjenju.« Za kristjane torej velja, da pravi Gospodov dan ni več ta, v katerem je Bog počival od svojega stvariteljskega dela, ampak ta, v katerem On posebej deluje za življenje in za odrešenje človeka. To je prvi dan novega stvarjenja, ustoličen s Kristusovim vstajenjem, v katerem profani čas chrònos postane čas milosti, kairòs.

1.1 Posvečevanje nedelje zaradi pričevanja o svoji identiteti

Starozavezna zapoved se glasi: »Spoštuj soboto in jo posvečuj.« (5 Mz 5,12) Cerkev, skupnost verujočih, hraniteljica nove zaveze v Njegovi krvi, (Lk 22,20) pa izbere za Gospodov dan tisti dan, ko je Jezus vstal od mrtvih in dan, ko se je prikazal učencem in razlomil kruh učencema na poti v Emavs. (prim. Jn 24,30) Vsi ti dogodki so dokaz, da je Jezus sam dal nedelji poseben pečat in »svetoval« prvim kristjanom naj izberejo nedeljo kot Gospodov dan ter jo posvetil za tedenski spomin Nanj, saj se je apostolom vnovič prikazal osem dni kasneje, kot pravi sv. Janez: »Čez osem dni so bili njegovi učenci spet noter in Tomaž med njimi.« (Jn 20,26) Od tega dne kristjan ne more živeti brez obhajanja Gospodovega dne in velikonočne skrivnosti. To potrjuje tudi sv. Pavel, ko naroča Korinčanom, naj »vsak prvi dan v tednu vsak izmed vas doma deva na stran in zbira, kolikor more, da ne bodo zbirali šele tedaj, ko pridem«. (1 Kor 16,2) Tudi Luka v Apostolskih delih poroča o teh zbiranjih v Troadi takole: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril.« (Apd 20,7) Nedelja je tisti dan, ko se mora kristjan bolj kot na druge dneve spominjati odrešenja, ki mu je bilo dano pri krstu in ki je iz njega napravil novega človeka v Kristusu. Toda kristjan se ne udeležuje zbora Cerkve pri nedeljski evharistiji predvsem zaradi zapovedi, ampak zaradi pričevanja o svoji identiteti, to je, o svoji pripadnosti Gospodu. »Udeležba pri skupnem obhajanju nedeljske evharistije je namreč pričevanje za pripadnost in zvestobo do Kristusa in do njegove Cerkve. Verniki s tem izpričujejo svojo občestvo v veri in ljubezni. Skupno pričujejo za svetost Boga in za svoje upanje na zveličanje. Obenem se med seboj krepijo in opogumljajo pod vodstvom Svetega Duha.« (KKC 2182) Ta pripadnost se uresniči s poslušanjem Božje besede, z udeležbo pri darovanju in v udeležbi pri Gospodovi ljubezni. Vrh tega kristjan potrebuje nedeljo. Od zapovedi se lahko oddaljimo, od potrebe pa ne. Zato je nedelja »prvi in glavni praznični dan«, (B 106) tedenska velika noč, živ in veličasten povzetek skrivnosti odrešenja, vse od prvega Jezusovega prihoda do vnovičnega prihoda v slavi. S svojim tedenskim ritmom je ustvarila prvotno srce obhajanja Kristusove skrivnosti.

1.2 Posvečevanje nedelje zaradi nedelje kot Božjega daru človeku

Nedelja ni »Gospodov dan« zato, ker je to dan, ko človek časti svojega Gospoda, ampak zato, ker je nedelja dragocen Božji dar ljudem, saj pravi psalmist: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga.« (Ps 117,24) Papež Leon Veliki je zapisal, da je bilo »vse, kar je Bog ustvaril največje in najsvetejše, storjeno v dostojanstvu tega dne«: začetek stvarjenja, vstajenje Jezusa Kristusa, prihod Svetega Duha, itd. Zato je nedelja Stvarnikov in Odrešenikov dar človeku, in zato ni noben drug dan tako svet kot prav nedelja. Res je, da mora človek živeti ves svoj čas kot hvalnico in zahvalo Stvarniku. Kljub temu pa človek potrebuje poseben čas za intenziven dialog z Bogom. Ta vsakotedenski čas intenzivnega dialoga z Bogom je Gospodov dan, ko človek dviga k Bogu svoj hvalospev in s tem postane glas celotnega stvarstva. Cerkev je ta sveti dan dobila in ne ustvarila. Zato ga lahko le uživa, ne more pa ga spreminjati, ne njen smisel in ne njene strukture. Nedelja pripada Kristusu in njegovi skrivnosti, saj je izraz Božje ljubezni in nosilka Njegove milosti. Cerkvi ostaja tako le naloga, da znova in znova odkriva smisel nedelje kot Gospodovega dne, njeno rodovitnost in vrednost. Tako je spoštovanje nedelje spoštovanje Boga in znamenje naše zvestobe Bogu.

1.3 Evharistija – srce nedelje in šola življenja

»Kar je v nedelji zares velikega in odločilnega za krščansko življenje, je obseženo v hvaležnem in veselem obhajanju evharistične daritve. V tem je središče in srce nedelje. Veselo obhajanje evharistije napravlja nedeljo za Gospodov dan in naš dan, za dan našega odrešenja po Kristusu, za našo tedensko veliko noč.« Kakor brez Cerkve ni evharistije, tako brez evharistije ni Cerkve. Evharistija namreč prihaja iz dejanja Cerkve, Cerkev pa dobiva svoj obstoj in svoje življenje iz evharistije, kar pomeni, da Cerkev ostvarja evharistijo in evharistija ostvarja Cerkev. Cerkev raste iz evharistije in Cerkev obstaja zato, ker obstaja evharistija, saj iz evharistije Cerkev neprestano živi in raste. (prim. E 15; C 26) Sveta maša je v prvi vrsti namenjena za nedeljsko bogoslužje, nedelja pa najde svoj polni smisel le v njej. Tako ima mašna daritev nedeljsko in velikonočno naravo. Če v nedeljo ne bi obhajali Gospodovega spomina, nedelja pravzaprav ne bi bila Gospodov dan. Šele obhajanje evharistične skrivnosti jo napravi, da je nedelja Gospodov dan. Tudi Katekizem katoliške cerkve uči, da je »nedeljsko obhajanje Gospodovega dne in Gospodove evharistije središče življenja Cerkve«. (KKC 2177) V temu središču življenja Cerkve, v »evharistiji, postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihove hvalnice, njihovo trpljenje, njihova molitev, njihovo delo – vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom ter z njegovim popolnim darovanjem in dobi tako novo vrednost.« (KKC 1368) Evharistija pa ni le obred, ampak tudi šola življenja, ki se ne použije zgolj znotraj zidov svetišča, ampak teži po tem, da postane naloga za pričevanje in služenje drugim. Ko se skupnost razide in je poslana v vsakdanje življenje, je vse življenje, ki mora narediti iz sebe dar. To razodevajo tudi besede: »To delajte v moj spomin«. Vsak kristjan, ki je razumel smisel tega, kar je obhajal, se bo počutil dolžnega do bližnjega v tem, kar je prejel.
V duhu Jezusovega naročila »pojdita in sporočita mojim bratom«, (Mt 28,10) postane poklicanost slehernega »misijon«. Dar postane odgovornost, ki zahteva, da se dar razdeli. Tudi apostola na poti v Emavs sta zapustila kraj in se vrnila v Jeruzalem ter z veseljem oznanila enajsterim, kaj vse sta doživela. (prim. Lk 24,33-35) Tako želi Vstali po teh, ki so z veseljem sprejeli njegovo sporočilo in odgovorili na Njegov klic, doseči slehernega. Tiste, ki niso mogli odgovoriti, tiste, ki niso hoteli odgovoriti, in tiste, ki sploh niso slišali ali začutili Njegovega klica. Kljub spoštovanju svobode vsakemu, kristjan ne sme ostati indiferenten do oddaljenosti tolikih njegovih bratov. Vsak je po svoji strani odgovoren za bližnjega.

2 Nedelja je dan evharistije in dan Cerkve

Od vsega začetka je Cerkev počastila Gospodov dan z obhajanjem evharistije oziroma z »lomljenjem kruha«, (Apd 20,7) oznanjevanjem Božje besede, (Apd 20,21) z deli ljubezni in skrbi za druge. (prim. 1 Kor 16,2) Iz tega sledi, da je »nedelja brez svete Evharistije kakor mati brez srca. Sicer lahko nudi sto ali več uslug in veselja, a brez Jezusove daritve, brez skupnega obeda ljubezni Božjih otrok, ni krščanska nedelja.«

Kako vnovič odkriti smisel nedeljskega bogoslužja?

Smisel zbiranja učencev okrog vstalega Gospoda lahko vnovič odkrijemo s spominjanjem krščanskih začetkov in vzgledov. Največji vzgled obhajanja evharistije nam je dal že sam Učitelj. Prav na dan vstajenja se je prikazal učencema na poti v Emavs in jima lomil kruh potem, ko jima je razlagal kar je napisano o njem in ju spodbujal na poti. (prim. Lk 24,27) Od tega dne je cerkev vedno posvečevala Gospodov dan z obhajanjem velikonočne skrivnosti, smrti, vstajenja in poveličanja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nedelja je velikonočni praznik, ki se tedensko obhaja vse leto. S tem je poudarjena tudi anamnetična narava nedelje. V nedeljo se namreč spominjamo zgodovinskega odrešenjskega dogodka smrti, vstajenja in njegove vrnitve k Očetu. To spominjanje zgodovinskega dogajanja pa hkrati kaže na prihodnost, kakor izpovedujemo v mašni liturgiji po spremenjenju: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Gospodov dan s svojo spominsko in oznanjevalno naravo je vezni člen med prvim Gospodovim dnevom, dnevom stvarjenja, na katerega je spominjala sobota, med velikonočnim dnevom in med zadnjim Gospodovim dnevom, ko bo prišel v svojem veličastvu. Tako nedelja nima nikdar vase zaprtega smisla, kakor da bi bila sama v sebi zaključen praznik. Nedelja je vedno odprta v preteklost in v prihodnost, saj se nenehno posedanja navzočnost Vstalega v njegovem trojnem daru: beseda-zakrament-služenje. Vse to pa postaja vedno bolj jasno v zavesti kristjana. Če je nedelja evharistični dan in sicer ne samo zato, ker je to dan, ko se udeležimo maše, ampak tudi zato, ker ta dan, bolj kot kateri drugi dan, kristjan skuša narediti iz svojega življenja dar in duhovno daritev, po vzgledu Njega, ki je postal dar Očetu in za brate. Skratka, odkar je Gospod ustanovil evharistijo kot spomin svojega odrešilnega dejanja in naročil: »To delajte v moj spomin,« in odkar nam daje v evharistični gostiji kruh življenja, je obhajanje evharistije in udeležba vernikov pri evharistični daritvi edino smiselno praznovanje nedelje.

Nedeljsko bogoslužje je bogoslužje »celotne« Cerkve

Cerkev pomeni skupnost, občestvo. Cerkev živi in se uresničuje predvsem, ko se zbere okrog Vstalega, saj pravi: »tam me bodo videli,« (Mt 28,10) in ko je zbrana v Njegovem Duhu. »Dies dominicus« je tudi »dies Ecclesiae«. Skupnost, zbrana v veri in ljubezni, je prvi zakrament Gospodove navzočnosti med svojimi: v ponižnem znamenju a vendar resničnem, zbranem v eno, (convenire in unum – prim. 1 Kor 11,20) »enega srca in enega duha«. (prim. Apd 4,32) Italijanska škofovska konferenca je zapisala, da »se skupnost Cerkve uresniči, ko je zbrana okrog škofa ali njegovega namestnika, duhovnika. Skupine ali gibanja, sami zase niso nedeljska skupnost, ampak so le del nedeljskega občestva, kakor so tudi del Cerkve. Za vse velja spodbuda antične Cerkve, ki pravi, da naj nihče ne zmanjšuje Cerkve s tem, da ne obiskuje srečanj in tako osiromaši Kristusovo telo za en ud. … Ne oropajte našega Odrešenika njegovih udov. … Na Gospodov dan vse pustite in polni gorečnosti hitite k vaši Cerkvi, kajti ona je vaš sloves.« Gospodovo telo ni obubožano samo od tistega, ki ne gre v skupnost, ampak tudi od tistih, ki se iz skupnosti zatekajo k priviligiranim in bogatejše obhajanim liturgijam. Takšni so podobni kristjanom v Korintu, ki niso hoteli obhajati skupaj in se je »vsakemu mudilo pojesti svojo večerjo /…/ in s tem sramotili tiste, ki nimajo«. (1 Kor 11,21-22) Če je evharistija »lomljenje kruha« po vzgledu Njega, ki ni ničesar pridržal zase, potem velja tudi to, da mora biti tisti, ki je več prejel, pripravljen več dati. Tudi tedaj, ko se zdi, da je dajanje izgubljanje. Zato morajo prav takšne skupine z vključitvijo v nedeljsko mašo z globljim sodelovanjem pri evharistični daritvi pomagati vsem navzočim do ustvarjanja globljega krščanskega občestva in globljega doživetja svetih skrivnosti. Papež Benedikt XVI. je o malih občestvih zapisal: »Mala občestva morajo biti v službi združevanja občestva, ne pa njene razdrobitve, kar se mora izkazati v konkretnem življenju; mala občestva morajo pospeševati učinkovito sodelovanje celotnega občestva in morajo v kar največji meri ohraniti enotnost liturgičnega življenja v posameznih družinah.« Imamo tudi čudovit zgled prvih kristjanov in 49. mučencev iz Abitine pri Kartagini z duhovnikom Saturninom na čelu, ki so se polni notranjega žara do praznovanja nedeljskega evharističnega bogoslužja rajši soočili s smrtjo, kot pa da bi zavrnili obhajanje Gospodovega dne. Zato so v popolni predanosti Bogu izpovedovali: »Kristjani smo! Ne moremo živeti brez obhajanja Gospodovega dne.« Tu se ne nanaša zgolj na obhajanje Gospodovega dne, ampak se nanaša na velikonočno skrivnost, ki je vir in izvir za krščansko življenje in ki podarja smisel in vsebino Gospodovemu dne. Skratka, kristjan je kristjan le, če posvečuje Gospodov dan in obhaja Gospodove skrivnosti. Sicer pa tudi koncilski odloki poudarjajo, da je evharistično bogoslužje po svojem bistvu občestveno, in da je vedno slavje celotne Cerkve, ki se pri obhajanju svete maše gradi in uresničuje kot občestvo. Nihče namreč svoje vere ne more živeti sam, pač pa le skupaj z drugimi, v občestvu, znotraj Božjega ljudstva, kateremu smo pridruženi po zakramentu svetega krsta. Tako nam na primer odlok o službi in življenju duhovnikov pravi, da »nobeno krščansko občestvo ne raste, če nima svojih korenin in svojega središča v obhajanju svete evharistije; tu se mora začeti vsaka vzgoja občestvenega duha«. (D 6) Vrh tega pa se »Cerkev najbolj razodeva takrat, kadar se vse sveto Božje ljudstvo polno in dejavno udeležuje istih bogoslužnih opravil, zlasti iste evharistije, v skupni molitvi in okrog enega oltarja…« (B 41) Na podlagi teh besed Italijanska škofovska konferenca ugotavlja, da mnogi duhovniki v skrbi, da bi olajšali ljudem izpolnitev nedeljske obveznosti, množijo število nedeljskih in prazničnih maš ter tu in tam tudi maše v soboto in nedeljo zvečer in da takšna pastoralna skrb povzroča delitev skupnosti.

3 Gospodov dan je praznični dan in »dan vere«

Današnja sekularizirana družba je izpraznila nedeljo njenega prvotnega religioznega pomena in teži za tem, da bi jo nadomestil beg v privatno življenje z novimi obredi, kot so šport, diskoteka, turizem… Jezikovno je že narejen korak iz Gospodovega dne v »weekend«, to je od prvega dne v tednu v konec tedna, ki naj služi le za oddih, počitek in razvedrilo za človekove psihofizične zahteve, zanemarja pa človekove religiozne zahteve in potrebe. Če gledamo na pojav praznika s svetopisemskega vidika, ima praznik predvsem liturgično razsežnost: blagoslavlja in posvečuje. Praznik je prvenstveno priložnost za človeka-osebo, da odkrije svoje talente in priložnost za ustvarjalnost duha. Nedelja ni iztrgana iz tedna in iz življenja. Je njegov vrhunec, cvet in sad, obenem pa trdna korenina, ki dovaja sok, hrano in moč za življenje. Ves teden vodi v nedeljo in nedelja ves teden razsvetljuje. Pravi smisel nedelje je možno razumeti in dojeti le v veri, saj je osrednja skrivnost nedelje velikonočna skrivnost in napoved Kristusovega drugega prihoda v slavi. Tako je razumevanje nedelje in njeno mesto v življenju za kristjane »barometer« vere. Nedelja ne more biti zgolj predmet moralnih norm in cerkvenopravnih predpisov, tudi ne le stvar skupnega izročila ali družbene navade. Nedelja je vedno najprej stvar vere in zato predmet oznanjevanja in odgovora nanj iz vere v svobodni osebni odločitvi. To je dan, ko utrjujemo in poglabljamo svojo zavezo z Njim ter dan, ko nas Jezus še na poseben način vabi k sebi, da bi bili z Njim. Ker v nedeljo praznujemo največji in najpomembnejši dogodek odrešenja, Kristusovo odrešenjsko skrivnost njegovega trpljenja, vstajenja in poveličanja, je to dovolj velik razlog, da je nedeljsko »opravilo« res nekaj prazničnega in slovesnega. In ker Gospodov dan ni več sedmi dan, ampak prvi in »osmi dan«, nas že takšno pojmovanje usmerja v eshatološki čas naše večnosti, za katero se s poglobljeno in živo vero pripravljamo. To bo dan, v katerem bo delo dokončno končano in bo na njegovo mesto prišlo zrenje v Očeta.

4 Nedelja – »čas setve in čas žetve za nebesa”

Po besedah škofa Slomška je nedelja »za pastirje čas setve, za ljudstvo pa čas žetve za nebesa«. To se uresničuje še posebej v obhajanju, ko »verniki razodevajo enoto Božjega ljudstva, ki jo ta zakrament pomenljivo označuje in čudovito uresničuje«. (C 11)

Nedelja – dan krščevanja

Papež Janez Pavel II. pravi, da »bogoslužje naglaša krstno razsežnost nedelje s tem, ko spodbuja, naj bi poleg velikonočne vigilije krščevali tudi na tisti dan v tednu, 'ko Cerkev obhaja spomin Gospodovega vstajenja'«, to je v nedeljo. Če vzamemo zares to papeževo spodbudo, potem bi morala v mnogih krajih odpasti splošno sprejeta navada krstnega slavja brez maše ali, še slabše, ob sobotah. Ob tem pa se krstna razsežnost nedelje kaže tudi v spokornem obredu pokropitve z blagoslovljeno vodo, ki nam kliče v spomin krstni dogodek ali duhovno rojstvo, pa tudi »molitev ali petje veroizpovedi (Credo). Tako nedelja postane dan, ko krščeni s posebnim razlogom obnavlja svojo privrženost Kristusu in njegovemu evangeliju in poživi zavest glede krstnih obljub.«

Nedelja – dan ozdravljanja

»Jezus je na sobotni dan oziroma Gospodov dan velikokrat ozdravljal, (prim. Mt 12,9-14) ne zato, da bi kršil Gospodov dan, ampak, da bi udejanjil njegov polni pomen, saj pravi: 'Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.' (Mr 2, 27) Praznovanju tega dne je vrnil njegov osvobodilni značaj, ki je postavljen v obrambo Božjih in človekovih pravic. /…/ Kristusova pasha je namreč človeka osvobodila od suženjstva grehu, ki človeka oddaljuje od Boga, samega sebe in od drugih ljudi.« Ta Kristusova pasha, ki nas osvobaja od suženjstva greha, se posedanja tudi v obhajanju zakramenta sprave. Zato je nedelja tudi dan, ko si mora duhovnik vzeti nekoliko več časa, da se z molitvijo pripravi na spovedovanje in spoveduje z večjo zavzetostjo in gorečnostjo, saj je »obhajanje tega zakramenta vedno dejanje, s katerim Cerkev razglaša svojo vero, se zahvaljuje Bogu za svobodo, za katero nas je osvobodil Kristus (prim. Gal. 4,31) in svoje življenje prinaša kot duhovno daritev v hvalo Božjega veličastva.« Samo po zakramentalni spovedi smemo pristopiti k obhajilu in sprejeti najdragocenejši dar ter zaživeti Kristusov mir. Zato je papež Janez Pavel II. zapisal, da je nedelja dan, ko naj duhovniki povabijo vernike k evharističnemu obhajilu, bratski povezanosti ter izmenjavi pozdrava miru, ki je v rimskem obredu pomenljivo umeščen pred evharistično obhajilo. Po mnogih župnijah se z lahkoto opušča pozdrav miru zaradi tega, ker piše v misalu, da lahko diakon ali mašnik povabi k pozdravu miru, če se zdi primerno. Vrh tega je vzklik »pozdrav miru in sprave« spremenil velikonočni pozdrav v obred sprave, kar je še dodatni razlog, da ga mnogi opuščajo. Prav pa je, da vidimo v »osculum pacis« znamenje ljubezni in spoštovanja, znamenje, ki izraža željo živeti in širiti Kristusov mir, znamenje, ki nas pripravlja vredne na sprejem Kristusa v obhajilu in znamenje, ki nas spominja na dar miru, ki ga je Kristus zapustil apostolom, (Jn 14,27) saj molimo: »Gospod Jezus Kristus, svojim apostolom si rekel: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam…« Zato so apostoli opominjali vernike, naj se ljubijo in si dajejo pri bogoslužjih sveti poljub (»osculum sanctum«, »osculum pacis« – 1Kor 16,20; 1Pt 5, 14). Če želimo, da bodo verniki resnično zaživeli in živeli nedeljo kot dan miru, potem je prav, da obred miru ne opuščamo, pa tudi, »da iz njega ne delamo zmešnjave, ampak da si izmenjamo znamenje miru le z najbližjimi osebami.«

Nedelja – dan veselja in druženja

Nedelja je dan veselja, ki ga vliva resnica o Kristusovem vstajenju. V Didaskaliji dvanajsterih apostolov (3. stol.) beremo: »Na nedeljo bodite vedno veseli, kajti kdor se v nedeljo žalosti, greši.« Tudi apostol Janez pravi, da so se »učenci razveselili, ko so videli Gospoda«. (Jn 20, 20) Tako bi se morali tudi današnji verniki veseliti, ko obhajajo Gospodove skrivnosti. Seveda pa je to odvisno tudi od nas, kako vodimo bogoslužje, kako predsedujemo evharističnemu zboru in kako najprej mi sami doživljamo bogoslužje. Sv. Pavel pravi, da »kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost«, (Rim 12,8) v uvodu v misal pa je zapisano, da »duhovnikov način vedenja in izgovarjanja Božjih besed mora vernikom razodevati živo Kristusovo navzočnost«. (RMu 60) To pomeni, da ni potrebno uvajati nekih novotarij, da bodo ljudje z veseljem obhajali nedeljsko bogoslužje. Praznični in vesel značaj bogoslužja je moč doseči le po tem, ko si odgovorimo na vprašanja: zakaj in s kom obhajam, za koga in s kom govorim, v čigavem imenu in kaj opravljam? Šele ko je duhovnik vsaj med bogoslužjem pričevalec in uresničevalec čudovite Pavlove izkušnje »ne živim več jaz, v meni živi Kristus«, (Gal 2,20) takrat lahko verniki doživijo notranje in posledično zunanje veselje soobhajanja in sodarovanja. Če pa verniki po nedeljskem bogoslužju rečejo, da ga obhajamo mimogrede, z zamujanjem, razvlečeno, s triminutnim »izpostavljanjem Najsvetejšega« namesto povzdigovanja, z očitajočimi razlagami in oznanili, z vsemogočimi dodatki in nepredvidenimi prilagoditvami, potem pa je gotovo značaj duhovnega veselja in zadovoljstva onemogočen in s tem nedeljsko bogoslužje oropano ene izmed bistvenih sestavin bogoslužja. Zato naj ne bo odveč papeževa misel, da »umetnost obhajanja izhaja iz zveste pokorščine liturgičnim pravilom v celoti«.

Nedelja – dan blaženega upanja in dan upanja na dokončno blaženost

Evharistija pomeni usmerjenost k cilju, vnaprejšnje okušanje popolnega veselja, ki ga je obljubil Kristus, (prim. Jn 15,11) predokus nebes in 'poroštvo prihodnje slave'. Vse v evharistiji izraža zaupljivo pričakovanje, to je, 'ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa'. To ni le pričakovanje, ampak blaženo pričakovanje, pričakovanje »maziljeno« in prežarjeno z Njegovo navzočnostjo. Papež Janez Pavel II. pravi, da »tistemu, ki se hrani z evharističnim Kristusom, ni treba čakati na onstranstvo, da bi dosegel večno življenje: ima ga že na zemlji, kot prvino prihodnje polnosti, ki bo preoblikovala vsega človeka«. Ker pa je naše življenje posuto z napakami ali grehi, pa nas papež Benedikt spodbuja, da smo »dolžni naslavljati Bogu prošnje molitve za rajne in zanje darovati svete maše, da bi tako očiščeni mogli doseči blaženo gledanje Boga«. Ob tej papeževi spodbudi si lahko zastavimo vprašanje, koliko so naši pogrebi povezani z mašo, koliko vernikom predstavljamo daritev svete maše za pokojne kot največji dar, ki ga moremo dati našim rajnim?

Sklep

Konstitucija o bogoslužja pravi, da odločilni nagib za obisk nedeljskega bogoslužja ni individualna potreba, religiozni čut dolžnosti ali duhovna korist posameznika, temveč zbiranje in povezovanje Kristusovih udov v obhajanju Gospodovih skrivnosti. Tukaj je zelo zanimivo to, da konstitucija ne govori direktno vernikom, da se morajo udeležiti nedeljskega bogoslužja, ampak le naročilo duhovnikom, »da je nedelja dan, ko se morajo verniki zbrati k bogoslužju«. (B 106) »Zato cerkveni zbor živo spodbuja dušne pastirje, naj pri verskem pouku vztrajno uče vernike, naj se udeležujejo celotne maše, zlasti ob nedeljah in zapovedanih praznikih«. (B 56) Tako vidimo, da koncilsko navodilo nalaga odgovornost pastirjem, da obveznost nedeljske maše vernikom pojasnijo in jo versko motivirajo. Šele nato se lahko verniki iz notranjega nagiba odločijo za uresničitev cerkvene zapovedi.