Zgodovina

Najprej je ozemlje župnije spadalo pod župnijo Sv. Peter pri Mariboru in cerkvica, najprej majhna zgradba, je bila podružnica. Ker je bila cerkev oddaljena od župnijske cerkve 2 uri hoda in so zato prebivalci te okolice težko obiskovali župnijsko mašo, je bila že od nekdaj navada, da je drugi pomožni duhovnik pri Sv. Petru prihajal ob nedeljah in praznikih in tu maševal. Zaradi tega so ga tudi imenovali martinški kaplan.

Leta 1791 so kraje okrog cerkve Sv. Martina združili v župnijo
Sv. Martina pri Vurberku.

V cerkvi Sv. Martina so službovali naslednji stalni duhovniki:

Lužnik Janez Jurij - 1761-1763 - Vodulnik Tomaž - 1763-1776 Koren Franc - 1776-1820 - Spešič Mihael - 1822-1826 Markovič Janez - 1842-1848 - Zorman Gregor - 1849-1855 Mihelič Franc - 1857-1867 - Pauša Matija - 1868-1888 Viher Filip - 1888-1906 Lajnšič Anton - 1906-1945 - Škofič Marko - 1945 Gomboc Franc - 1946 - Šparl Avgust - 1946-1950 Mlaker Jože - 1951-1988 - Vodeb Ivan - 1988-
in kaplani:
Zver Štefan - 1940 Krajnc Niko - 1976-1979 Kraner Franček - 1979-1981 Vodeb Ivan - 1981-1988

Zgradbe

Cerkev in župnišče

Prvotno cerkvico so zgradili okoli leta 1446 in posvetili 1535.
Zgradba je obstajala že v 16. stoletju. To nam pove napis na kamniti plošči, danes vzidani v zvoniku, visoko pod oknom - AD 1578.
Leta 1782 so majhno cerkvico zelo povečali.
Od leta 1791 je župnijska cerkev.
Današnja zgradba je 22 m dolga, široka z obema stranskima kapelama 14.30 m. Posvečena je zavetniku Sv. Martinu (11. november). Oltar so zadnjič obnovili po 1. svtovni vojni, ko je župnikoval Anton Lajnšič. Na desnem stranskem oltarju je Brezmadežna, na levem Sv. Mihael. Prižnica je baročna.
Orgle so iz leta 1770, večkrat obnovljene, nazadnje povečane 1991. Zvonik je masiven, visok do jabolka 33 m, na novo pokrit z bakrom 1992. Nova stolpna ura je iz leta 2006. Okrog cerkve je obzidje. Znotraj obzidja je bilo nekoč pokopališče.
Župnišče so sezidali okrog 1800. Obnovljeno leta 1997.

Glavni oltar

Veseli smo, oltar je obnovljen. Hvala vsem, ki ste darovali ob različnih priložnostih za naš glavni oltar.

Še naprej se priporočamo za pomoč.

Ob birmi 2009 je nadškof dr. Franc Kramberger blagoslovil obnovljeni glavni oltar.

Križev pot

Postaje KRIŽEVEGA POTA so temeljito in strokovno obnovljene.
Bog povrni darovalcem, posebno še botrom!

nakazilo na TRR

Hvala za Vašo pomoč!
Na 4. velikonočno nedeljo 2010 je kanonik Jože Goličnik blagoslovil obnovljene postaje križevega pota.

Spomin na JAKOBOVO ŽEGNANJE

Pred mnogimi leti je v Slovenskih goricah morila kuga. Ljudje so se zatekli k Bogu. Z Marijino podobo so šli na pot. Sklenili so, da ostanejo na poti, dokler kuga ne preneha. Klicali so k Bogu in ko so prišli do Sv. Martina, se je Bog usmilil trpečega ljudstva. Črna smrt je nehala moriti. V zahvalo za čudežno rešitev so se zaobljubili, da bodo vsako leto na tisti dan po isti poti romali do Sv. Martina.

Romali so leta in leta. Zbrali so se pri Sv. Trojici in potem so šli do Sv. Ruperta, od tam k Sv. Barbari in preko Vurberga do naše cerkve. Tu jih je sprejela množica župljanov z dušnim pastirjem. Dekleta so za to slovesnost očistila in okrasila cerkev. Ko si vstopil te je prevzela lepota in veličina božje hiše. V večerni mrak je ob gorečih svečah veselo odmeval mogočni spev AVE MARIJA. V nedeljo je farna družina povezana  z ljubeznijo pristopila k mizi Gospodovi. Izlil je romar svoje gorje in radosti. Potolažen je občutil bog je z nami, tudi ko nosimo križ. Vsak je vesel odšel domov.

Lep je spomin na JAKOBOVO ŽEGNANJE. In danes? Ali ni več deklet in fantov, ki bi spletli vence? Ali ni več ljudi, ki bi romali? Vse je zamrlo. Ljudje so ostali doma, ali pa so našli drugačna »moderna romanja«. Ne vemo več, za kaj naj se zahvalimo, česa prosimo. Toda, Gospod, daj, da nam ne ostanejo samo spomini. Še smo romarji! Mi vsi romamo proti večni domovini. Še nas tarejo težave, še močneje bije srce v sreči. Poromajmo k Mariji, povejmo Materi kar nas teži, poromajmo k Njemu, ki v hostiji beli se nam deli.