Pred mnogimi leti je v Slovenskih goricah morila kuga. Ljudje so se zatekli k Bogu. Z Marijino podobo so šli na pot. Sklenili so, da ostanejo na poti, dokler kuga ne preneha. Klicali so k Bogu in ko so prišli do Sv. Martina, se je Bog usmilil trpečega ljudstva. Črna smrt je nehala moriti. V zahvalo za čudežno rešitev so se zaobljubili, da bodo vsako leto na tisti dan po isti poti romali do Sv. Martina.

Romali so leta in leta. Zbrali so se pri Sv. Trojici in potem so šli do Sv. Ruperta, od tam k Sv. Barbari in preko Vurberga do naše cerkve. Tu jih je sprejela množica župljanov z dušnim pastirjem. Dekleta so za to slovesnost očistila in okrasila cerkev. Ko si vstopil te je prevzela lepota in veličina božje hiše. V večerni mrak je ob gorečih svečah veselo odmeval mogočni spev AVE MARIJA. V nedeljo je farna družina povezana  z ljubeznijo pristopila k mizi Gospodovi. Izlil je romar svoje gorje in radosti. Potolažen je občutil bog je z nami, tudi ko nosimo križ. Vsak je vesel odšel domov.

Lep je spomin na JAKOBOVO ŽEGNANJE. In danes? Ali ni več deklet in fantov, ki bi spletli vence? Ali ni več ljudi, ki bi romali? Vse je zamrlo. Ljudje so ostali doma, ali pa so našli drugačna »moderna romanja«. Ne vemo več, za kaj naj se zahvalimo, česa prosimo. Toda, Gospod, daj, da nam ne ostanejo samo spomini. Še smo romarji! Mi vsi romamo proti večni domovini. Še nas tarejo težave, še močneje bije srce v sreči. Poromajmo k Mariji, povejmo Materi kar nas teži, poromajmo k Njemu, ki v hostiji beli se nam deli.