Dragi stari starši in vsi starejši ljudje!

Papež Frančišek je v svojem sporočilu za 1. svetovni dan starih staršev in starejših ljudi opozoril na tri stebre, ki nosijo most sožitja med starejšimi in mlajšimi: sanje, spomin inmolitev. Ti trije stebri držijo tudi trden smisel starosti. So skupna duhovna osnova kakovostnega staranja vernih in neverujočih.

Sanje o lepi prihodnosti in sreči so značilnost mladih. Če življenje teče kolikor toliko po pravih tirih, tudi ljudje v srednjih letih sanjajo o zdravem odraščanju otrok, o delovnih dosežkih in o uspehih pri svojih življenjskih nalogah. Kaj pa stari ljudje? Sanjajo z vnuki njihove mladostne sanje in s svojimi odraslimi otroki njihove. Pogoj za to sodoživljanje so njihove lastne življenjske sanje – dozorele v trdno zaupanje v smisel življenja.

Spomin je svetloba, na kateri življenjske izkušnje zorijo v zaupanje. V letih, ko človek postane babica ali dedek, ima za seboj desetletja dobrih in slabih življenjskih izkušenj – vanje je zakoreninjen kakor drevo v zemljo. V svoje osebne izkušnje, v družinske izkušnje in v izkušnje svoje krajevne, narodne, verske in drugih skupnosti. Stari in mladi rastemo iz svojih izkušenj in izkušenj drugih, iz sedanjih in preteklih izkušenj, vse od začetka človeštva. Prispevek starejših ljudi k razvoju človeštva je hvaležno spominjanje izkušenj, ki so vgrajene v dosedanji razvoj. Spomin je vzdrževanje ceste, da jo mlajši rodovi lahko gradijo naprej v nevidno prihodnost.

Molitev je človekov notranji dialog, v katerem sanje zorijo v zaupanje, da se lahko uresničujejo. Je dialog z dobrimi in slabimi izkušnjami, ki jih spomin premore. V svojem duhovnem jedru dobre izkušnje brusimo z veselim in hvaležnim spominom v zlata zrna svojega življenja, svoje družine in naših skupnosti. Pri tem slabe izkušnje mirno odložimo; so namreč gnoj, ki zastruplja nas in druge, če ga mešamo, ko pa ga pustimo, pregnije v ploden kompost za naš osebni razvoj in razvoj sorodstvene in krajevne, narodne in krščanske skupnosti. Molitev – osebni dialog o vsem življenjsko pomembnem – poteka v lastnem srcu pred Bogom ali pred nedojemljivo skrivnostjo razvoja. V njej se rojeva notranji mir starostne modrosti, ko sanje zorijo v zaupanje in izkušnje poganjajo razvoj. To ohranja starejše ljudi vedre, ponosne in hvaležne, mlajšim generacijam pa navdihuje sanje in jih krepi pri delu.

Na mostu, ki ga nosijo sanje, spomin in molitev opravljajo stari starši in drugi starajoči se ljudje življenjsko poslanstvo zadnje tretjine življenja. Raziskave kažejo, da je pomemben smisel starosti to, da ob lastnem zorenju prenesejo na potomce temeljne socialne vrednote in dobre navade: delavnost, poštenost, zmožnost za sočutje z drugimi, oliko … S tem, kar so in kakor živijo, pa utrjujejo bivanjsko trdnost odrasli in mladi generaciji: življenje je smiselno, vredno si je prizadevati za dobro in lepo, kljub vsemu pešanju moči verujem in zaupam v resnico in življenje. Dokaz, da o prenosu vrednot iz roda v rod odločajo zreli stari ljudje, so ruske babuške:skozi tri generacije so bile vzgajane v ateizmu in ga živele, na starost pa so vnukom prenesle pravoslavje, ki so ga v svojem otroštvu doživljale pri svojih babuškah.

Danes nas mrzlična dirka, da bi stari ljudje v aktivnosti konkurirali mlajšim, rine v tem hujšo praznoto, čim bolj pešamo. Ob materialni varnosti, znanju in dolgem življenju, ki jih uživamo, kakor še noben rod starih ljudi pred nami, pa imamo tudi za sproščeno, vedro in poglobljeno starost boljše možnosti, kakor so jih imeli rodovi pred nami. Duhovno dediščino te modrosti lahko zapustimo svojim odraslim otrokom in vnukom – grela jih bo še v njihovi starosti.

Sanje lahko v starosti zorijo v zaupanje. V molitvenem dialogu lahko dozorijo dobre in slabe izkušnje iz osebnega in zgodovinskega spomina. Starajoči se človek lahko moli s pesnikom Gradnikom za zadnjo življenjsko modrost: »Ko odpadem, naj odpadem zrel!«Starajočemu se kristjanu pri tem zorijo vera, upanje in ljubezen – ko sam čedalje bolj doživlja božjo prijaznost do sebe, postaja čedalje prijaznejši do sebe in do ljudi okrog sebe.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
Ana Ramovš, dr. med., voditeljica Koordinacije kategorialne pastorale